Ideje za podaljšan vikend v Kranjski gori

Nazadnje posodobljeno: 14 Nov, 2020

Sredi septembra sva tri nočitve na turistični bon pokoristila v Hotelu Špik v Gozdu – Martuljku. V tej objavi bom napisala, kaj sva v teh štirih dneh počela v Kranjski Gori in okolici. Zelo bom vesela, če boste dobili kakšno idejo tudi za svoj podaljšan vikend 😉

PRVI DAN V KRANJSKI GORI

Grad Kamen v Begunjah na Gorenjskem

Na poti v Kranjsko Goro sva se ustavila v Begunjah na Gorenjskem in si ogledala ruševine gradu Kamen.

Grad je bil zgrajen v 12. stoletju. Bil je precej mogočen, zato boste imeli kar veliko za raziskati in pofotografirati.

Nekje na vrhu razvalin sva v enem od grajskih prostorov našla celo dva netopirja. Eden se je zbudil in bil verjetno precej nejevoljen, ker je bila ura šele nekje dvanajst. Kateri netopir pa še vstaja ob dvanajstih.

No, še vseeno mu ni tako hudo v življenju kot tistemu, ki ga je pred parlamentom pojedel Rus Peter Davidčenko.

Naravni rezervat Zelenci

Nato sva se odpeljala proti Kranjski Gori. Na poti od Kranjske Gore proti Ratečam se nahaja naravni rezervat Zelenci. Zelenci so smaragdno zeleno jezerce, kjer izvira Sava Dolinka in živijo zanimiva in celo ogrožena bitjeca.

V Zelencih se ne da narediti slabe fotografije, če se mene vpraša. Še filtra vam ne bo treba uporabiti. Barve vode so res lepe! #zelenci 🙂

Belopeška jezera (Laghi di Fusine)

Nato sva se odpeljala mimo Rateč čez mejo v Italijo do Belopeških jezer (Laghi di Fusine). Jezeri sta dve, Zgornje in Spodnje, nahajata pa se okoli 10 minut vožnje od mejnega prehoda Rateče.

Ob Zgornjem Belopeškem jezeru (Lago di Fusine Superiore) je veliko mest za počitek na klopcah ali svoji dekci. Sprehod okoli tega jezera traja malo več kot pol ure.

Nato sva se odpeljala pogledat še Spodnje Belopeško jezero (Lago di Fusine Inferiore). Že kmalu ob prihodu iz parkirišča se lahko usedete v simpatičen lokal. Nekaj najbolj pogumnih se je v jezeru celo kopalo. Če se ne motim, je imela voda okoli 10 °C.

DRUGI DAN V KRANJSKI GORI

Po zajtrku sva se odpravila v Slovenski planinski muzej v Mojstrano, kjer izposojajo sete za ferato. Za 15 evrov na dan si lahko izposodiš čelado in pas z varovali (rokavic ne izposojajo).

Izposojo se da v okolici najti tudi ceneje, ampak jo je treba vnaprej rezervirati. Tako je vsaj pisalo na spletu. Če imate druge informacije, mi napišite v komentar. 🙂 V Slovenskem planinskem muzeju so opremo posodili takoj in brez predhodne rezervacije.

Muzej se nahaja zraven ferate Mojstrana, ki ima dve različno zahtevni poti za vzpon. Kot so mi povedali v muzeju, sta za začetnike v okolici primerni dve ferati. Ena je ta v Mojstrani, druga pa je ferata Hvadnik v Gozdu – Martuljku.

Ferata Hvadnik v Gozdu – Martuljku

Odpeljala sva se v Gozd – Martuljek do majhnega parkirišča za ferato Hvadnik. To je bila moja prva ferata sploh. Je težavnosti A, B in na nekaterih odsekih C.

Na tabli pred vstopom na ferato je slika veselega očeta z dvema majhnima otrokoma na zajli, za katere sicer ne razumem, kako so prišli tja gor, ampak v redu.

Nekaj težav nam (našlo se nas je nekaj, ki smo jo iskali) je predstavljal že začetek, in sicer najti prvo jeklenico. Kar se tiče zahtevnosti, je bil meni najtežji prvi del. Tam je treba uporabiti kar nekaj moči v rokah, da se vzpneš preko skale do prvega prehoda čez sotesko.

Ferata Hvadnik je zelo razgibana in ponuja čudovite razglede na okoliško naravo. Večino časa plezaš po soteski potoka Hvadnik. Vmes so tudi simpatični slapovi. Skale so zaradi bližine vode na nekaterih mestih precej spolzke.

Če bi še enkrat izbirala svojo prvo ferato, bi si verjetno izbrala kakšno lažjo. Med drugim tudi zato, ker zadnje čase zaradi odstranitve dioptrije in borelioze nisem bila ravno ekstremno aktivna. No, saj nikoli nisem, ampak to ni bistvo 😀

Še enkrat povem, da sem čisti začetnik na feratah. Tudi višine me je strah. Kakšen odličen kandidat in sodnik za ferate! Po vmesni krizi na daljšem odseku skal je bilo vse v redu. Drugi del poti je veliko lažji.

Pozneje sva srečala punco, ki je tudi pravkar preplezala ferato Hvadnik kot svojo prvo in se ni nič pritoževala.

Okej okej, mogoče niso vsi taki zajci kot jaz 😀 Na dnu objave sta dve povezavi. Tam lahko preberete, kako so ferato Hvadnik doživeli bolj izkušeni športniki.

Baško jezero (Faaker See) in kopica motoristov

Po krajšem ždenju na tleh v hotelski sobi in sprejetju dejstva, da sem preživela svojo prvo ferato, sva se odpravila čez mejo na Baško jezero (Faaker See). Iz Gozda – Martuljka je do tja okoli 40 minut vožnje.

Izgleda je okolica jezera Faaker See raj za motoriste. V enem od krožišč mesteca Fak am See je celo ogromen kip Harley-Davidsona, pri katerem se motoristi množično ustavljajo in fotografirajo. Skoraj vsak lokal v okolici ima napis Bikers welcome.

Ustavila sva se v kampu Gruber, kjer imajo zelo simpatično plažo in lokal. Poldnevni obisk in parkirišče naju je stalo okoli 7 evrov. Zanimivo je opazovati nasmejane, pivo pijoče motoristke in motoriste v svojih usnjenih hlačah in pasovih z neti. Res so simpatična družba 🙂

Aja, nisem prepričana, kako je z brezplačnim dostopom do jezera – izgleda bolj, da imajo večinoma zakupljeno in moraš za dostop plačati (pomembne informacije za nas, varčne ljudi 🙂 ).

TRETJI DAN V KRANJSKI GORI IN OKOLICI

Čez Vršič na drugo stran

24 ovinkov iz Kranjske Gore in 26 do dna na strani Trente. Vmes pa zelo veliko kolesarjev, avtomobilov, avtodomov in začudenih krav, ki si ogledujejo to norijo. Parkirat se ni dalo skoraj nikjer!

Ustavila sva se edino na razgledni točki. Nek fant, verjetno nadebudni influencer iz Češke ali Slovaške, se je tam snemal in vmes govoril beautiful Slovenia in beauty, beauty. Saj ima prav!

Izvir Soče

Na poti z Vršiča navzdol je bilo manj gneče in izgledalo je, da stran Trente ni tako polna. Narobe!

Tudi ob koči pri izviru Soče je bilo zelo pestro. Pred parkiriščem se je naredila cela čakalna vrsta.

Pot od koče do izvira Soče traja nekje 15–20 minut in je v zadnjem delu kar zahtevna. Treba se je držati za jeklenice (napeto, boste rekli). Na krajšem odseku je srečanje z drugimi precej težko ali celo nemogoče, skale pa so ponekod že precej zlizane.

Po poti nazaj sem ujela pogovor mlajše družbe, ki se je precej pritoževala. V nekem letaku so prebrali, da gre za lažji sprehod in se s tem niso najbolj strinjali. Nek moški pa je s seboj peljal starejšo gospo, ki je bila videti precej utrujena in ne preveč srečna, da je tam.

V glavnem, ko greste na izvir Soče, imejte proste roke. Ne tako kot jaz, brez žepov in s telefonom v rokah! 🙂 Saj sem ga dala potem za čuvat, ampak vseeno!

Pot do Korit Soče

Ob Soči, nekje nedaleč od Kampa Korita, sva se ustavila in sprehodila čez zanimiv in precej majav most.

Pod tem mostom pa je luštna majhna plaža. Poleti se verjetno tepejo, kdo bo prvi na njej, septembra pa ni bilo kandidatov. Spodaj je namreč precej hladneje.

Plaža izgleda, kot da si se znašel v nekem ozadju za Windowse. Čeprav, če prav pomislim, že dolgo nisem videla, da bi kdo na Windowsih imel za ozadje kakšno rajsko plažo. Tudi babice so to opustile. Zdaj imajo vsi, ki se jim ne da zamenjati ozadja, tiste grafike z okni. Plaže pa si ne naštima več nihče. A je ta trend umrl? Hm. A potem ne moremo več reči, da smo bili na kraju, ki je direkt za na Windows ozadje? Kakšna težka vprašanja.

Korita Soče

Še bom hvalila Sočo, če še slučajno nimate dosti. Na brezplačnem parkingu (brezplačnem, ha!) malo dalje od Kampa Korita sva pustila avto in se odpravila na polurni sprehod ob koritih Soče. Vmes lahko iz potke pokukaš dol na globoka in veličastna korita.

Čez približno pol ure prideš do zelo obljudene plaže in lepega mesta, kjer se pozira za instagram. #koritasoče 🙂

Tudi tukaj se je pogumna mladina namakali v ledeni vodi in izgledalo je, kot da sedijo in tekmujejo, kdo bo zdržal dlje. Eden od fantov ni bil videti preveč srečen, ker so res sedeli noter celo večnost.

Mene bi zabolelo že, če bi v vodo potunkala roko. Soča je imela namreč nekje okoli 11 °C.

Rabeljsko jezero (Lago del Predil)

Spet sva se odpravila čez mejo v Italijo. Pot naju je vodila čez Log pod Mangartom. Od tam naprej je tik za mejnim prehodom (prelaz Predel) še eno lepo italijansko jezero – Rabeljsko jezero.

Oštarija Chalet Al Lago

V gostilni Chalet Al Lago se mi je zgodilo nekaj res smešnega. V verjetno najbolj preprosti oštariji ob jezeru (stranišče na štrbunk, pretežno bolj ko ne strežejo samo pomfri in dunajca) sem hotela naročiti brezkofeinsko kavo. Kako me je natakarica pogledala! Predlagala mi je fanta, cola, juice!!

Pri Italijanih (oziroma kjerkoli na svetu) je izgleda bolje ne naročati brezkofeinske kave. Kakšen pa je smisel te kave, mamma mia!

Rabeljsko jezero

Rabeljsko jezero je čudovito jezero s pogledom na Julijske Alpe. Sem se poleti narod hodi hladit. Aja, voda je pa septembra tudi tukaj ledena, podobno kot na Belopeških jezerih. Mislim, da ima okoli 10 °C.

ČETRTI DAN V KRANJSKI GORI IN OKOLICI

Ferata Jerm’n in slap Jerm’n

Aha, spet ferata! Jaz sem jo gledala samo od daleč, ker ta je pa zahtevnosti D in E. Ker sem že na B-ju in C-ju skoraj izpustila dušo, sem se odločila, da ta izziv začasa svojega življenja kar izpustim.

Že pot do slapa Jerm’n je pestra (zame, zajca). Držiš se za jeklenico in hodiš ob prepadu.

Je pa zanimivo gledati smele izbrance, ki se podajo na ferato Jerm’n. Uporabiti je treba veliko moči v rokah in kar nekaj jih je bilo, ki so na poti nazaj priznali, da so hitro po začetku odnehali, ker je bilo pretežko.

Srečala sva dva gospoda nekje v štiridesetih, ki sta rekla, da sto kil pa ne moreta nesti tukaj gor. Spoštujemo iskrenost!

Jezero Jasna

Na jezeru Jasna je poleg bajnih razgledov na Julijske Alpe tudi kar nekaj simpatičnih lokalov. Ob jezeru je zelo živahno, za slikanje na kozorogu pa se je ta dan naredila cela vrsta.

Sicer pa je jezero Jasna izgleda postalo raj za urejene mladenke in mladeniče, ki se (mladenke) celo v visokih petah sprehajajo in razkazujejo na sprehodu okoli njega.

Parkirišče je zaenkrat še brezplačno in je bilo na lepo septembrsko nedeljo povsem zabasano. Pestro, ni kaj!

Gostilna Veranda v kraju Dovje

Oh, hrana, moja strast! O tem imam pa veliko za povedati. Pojdite v Gostilno Veranda v kraju Dovje (to je zelo blizu Mojstrane).

Jeb****, kako dober solatni krožnik sem tam jedla. Pa še noben me ne plača, da ga takole hvalim in še preklinjam zraven, da bo moja mami ziher jezna, če bo brala to objavo! 🙂

Solatni krožnik Bled priporočam od vsega srca. Pa še deci jabolčnega lahko naročiš zraven, kje to danes še najdeš? Vsi ti hočejo prodati celo flaško Fructalovega soka.

Upam, da finančno preudarni (ne bomo si rekli, da smo škrti, ker je to grdo) bralci lahko kaj odnesete od mojega bloga! Sem ziher, da ja 😀

V glavnem, zaključek oddiha v Kranjski Gori s čudovito dimljeno postrvjo, objeto s feta sirom in ravno pravim izborom zelenjave, je bil izvrsten.

Potem pa domov, ne more človk skos sam uživat!

Povezave

1. O ferati Hvadnik še z zornega kota bolj izkušenih športnikov: https://lahkihnog-naokrog.si/2019/10/ferata-hvadnik.html
2. Kako je ferato Jerm’n doživel izkušeni športnik Bojan Ambrožič: https://bojanambrozic.com/2019/06/29/ferata-ob-jermanovem-slapu/

🍺 PIVO! Je kdo rekel pivo? 🍺

Če ti je moja vsebina všeč in bi rad/-a podprl/-a moje delo, mi lahko častiš pivo 🍺