Panični napadi kot hvaležnost
Lepota in zdravje

Gostujoča zgodba – Špelina izkušnja z napadi tesnobe

Nazadnje posodobljeno: 16 Sep, 2021

Dobrodošli v prvi gostujoči objavi na blogu.

Ideja za takšno objavo se je zgodila precej spontano. Prek prijateljice me je kontaktirala Špela in me povprašala o prehranskih dopolnilih za lajšanje stresa.

Zaupala mi je, da je precej pod stresom in da jo že dlje časa mučita depresija in tesnoba. Svojo zgodbo je tudi zapisala in jo poslala eni od revij, vendar ni bilo interesa za objavo. Zgodbo je poslala še meni.

Dva roza balona v zraku
V tokratni objavi predstavljam Špelino zgodbo. Foto: karosieben, Pixabay

Zvečer sem se usedla in si prebrala njeno zgodbo. Bila sem presenečena in pretresena.

Vprašala sem se, koliko ljudi bi se lahko prepoznalo v njeni zgodbi in koliko ljudi bi zgodba navdihnila in jim dala vedeti, da v svojih težavah niso sami.

Zavedla sem se, da vsak od nas v življenju nekaj razrešuje. Veliko ljudi se srečuje s tesnobo in paničnimi napadi. Ponavadi to ostane skrito svetu in se težav drug drugega sploh ne zavedamo.

Punce se pogovarjajo in smejejo
Ko težave delimo, te postanejo manjše. Foto: Priscilla du Preez, Unsplash

Špelina zgodba je boleča, vendar tudi navdihujoča. Pokaže nam, kako nas lahko naše bolečine popeljejo v osebno transformacijo.

Upam in vem, da vam bo branje njene zgodbe vsaj toliko zanimivo, kot je bilo meni. Špela je svojo zgodbo naslovila s “Panični napadi kot hvaležnost”. Pa začnimo.

Špelina zgodba – Panični napadi kot hvaležnost

Nekaj časa nazaj sem po televiziji slišala govoriti znanega psihiatra, da se pri ljudeh vse bolj pojavljata tesnoba in strah, posledica tega pa so vse pogostejši panični napadi.

Anoksiozna naj bi bila že vsaka peta oseba. Mislila sem si, da se se to meni ne more zgoditi, saj sem odločno in samozavestno dekle. Predvsem pa imam nadzor nad sabo in svojim telesom.

Zgodilo se mi je na 8. marec pred nekaj leti.

Vsak 8. marec smo se odšle punce zabavat in proslavljat, da smo mlade in neodvisne ženske. Tokrat ni bilo tako. Že zjutraj sem se zbudila z grozno bolečino v prsih, primanjkovalo mi je zraka. Imela sem občutek, da se dušim. Srce mi je razbijalo noro hitro.

Po rokah in nogah se je širila žgoča bolečina, kot da gorim. “Kaj se dogaja z mano?” sem se v strahu spraševala. Oči so mi zajele solze. Hitro sem pograbila telefon in poklicala prvo najbližjo osebo, da me je peljala na urgenco.

Na urgenci so me pregledali in izmerili pritisk. Vse je bilo v redu. Začudeno sem gledala zdravnika, ko mi je razlagal, da sem imela panični napad. Ni mi bilo jasno, zakaj je sploh prišlo do tega. Dobila sem napotnico za psihiatra, kjer so mi napisali tudi zdravila.

Ker nisem ljubiteljica zdravil, sem si želela najprej prepričati, ali so zdravila sploh v redu.

Prebrala sem si vse forume na internetu, tako naše kot tuje, in se na koncu zaradi prevelikih stranskih učinkov odločila, da zdravil ne bom jemala.

Potem se mi je zgodilo, čez nekaj dni. Peljala sem se po avtocesti. Pred prehodom v tunel sem občutila vrtoglavico, močno razbijanje srca, močan strah. Stiskalo me je v prsih. Zdelo se mi je, da izgubljam zavest. Nisem več mogla držati volana, borila sem se sama s sabo. “Zdrži samo še malo,” sem si govorila.

Poskušala sem se zamotiti s štetjem. Telo mi je gorelo, roke in noge so se mi močno tresle. Bilo je grozno, v tistem trenutku sem si želela umreti. Nekako mi je uspelo priti do odstavnega pasu, da sem ustavila avto in odprla okno. Takrat sem se zavedala, da potrebujem zdravila.

Po nekaj mesecih se je moje stanje z zdravili izboljšalo. Začela sem raziskovati vse o tej bolezni, kar me je pripeljalo do odkrivanja, kdo sploh sem in kaj si v življenju želim.

Tako sem bila zaslepljena z monotonostjo življenja. Hodila sem v službo, ki me ni veselila, preostanek časa gospodinjila in se ukvarjala z otrokoma. Noč in dan, teden za tednom, leto za letom. Moje telo se je uprlo, ni želelo več tako živeti.

V svojem življenju sem spremenila veliko stvari. Predvsem to, da sem sebe postavila na prvo mesto in se začela poslušati. Danes sem zelo hvaležna za panične napade, saj so mi pokazali, kaj moram spremeniti.

Zahvala in nadaljevanje

Iskreno se zahvaljujem Špeli, da je z nami delila svojo zgodbo in dovolila, da jo objavim na blogu. Upam, da to ni zadnja gostujoča objava.

Dve roki držita izrezano črno srce iz papirja
Ko pomagamo drug drugemu, težave postanejo manjše. Foto: Kelly Sikkema, Unsplash

Prav vsak od nas gre v življenju skozi lekcije, za katerimi pa se pogosto skriva višji namen – naš razvoj in rast. Špelina zgodba nas lahko na to ponovno opomni.


NAROČI SE NA PREJEMANJE E-NOVIC


PODPRI MOJ BLOG

Če ti je moja vsebina všeč in bi rad/-a podprl/-a moje delo, mi lahko častiš pivo 🍺


POVEJ NAOKROG

Komentiraj objavo

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja